Šrilanka, dežela v obliki solze je v primerjavi z drugimi azijskimi državami majhna. Je otok, ki leži južno od Indijskega polotoka. Pravijo, da je Indija v malem, jaz pa bi rekla, da je v primerjavi s slišanim o Indiji zelo mila oblika le te.

Na Šrilanko sva se odpravila julija 2016. Sicer sva varčevala, ker sva ravno v tem času urejala stanovanje, ampak nama ni dalo miru in sva vseeno kupila letalske karte, saj je ta država za potovanje cenovno zelo ugodna. Tako sva v drugi polovici julija iz Zagreba odletela proti Kolombu. 

1. Negombo

Prvi dan sva preživela v Negombu, ker je najbližje mesto letališču. Mesto se nama samo po sebi ni zdelo nič posebnega, sva pa takoj izkusila divjo vožnjo avtobusov. Nič hudega sluteč sva se na najini prvi vožnji ročke na sedežu držala le z eno roko… Naslednjič sva se držala z obema, pa še eden drugega. Za vsak slučaj.

2. Dambulla in Sigiriya

Dambulla je znana po templju v jami, kjer najdemo veliko število kipov Bude v vseh velikostih in položajih. Vsak položaj naj bi imel svoj pomen.

Iz Dambulle sva se odpravila tudi na izlet  do Sigiriye. To je ogromna skala, v prevodu pa pomeni Levja glava. Namesto na Sigiriyo, sva se povzpela na sosednjo vzpetino, imenovano Pidurangala. Vstopnina je bila veliko cenejša, razgled pa prav tako čudovit.

3. Kandy

Premaknila sva se proti sredini države. Kandy je znan po Templju Budinega zoba. Ker na Šrilanki poleg hinduizma prevladuje tudi budizem, ta tempelj velja za enega najbolj svetih na otoku. 

5. vožnja z vlakom Kandy – Adam’s Peak – Ella

Sledila je ena najbolj slikovitih voženj z vlakom do zdaj. Iz Kandyja naju je vlak popeljal proti Elli, vmes pa sva se za eno noč ustavila še v Hattonu, od koder sva se povzpela na Adamov vrh. Med vožnjo z vlakom sva se naužila razgledov na neskončne čajne plantaže in zelene hribe. Vlak pelje zelo počasi, vrata pa so bila ves čas odprta, zato sva nekaj časa veselo uživala ob bingljanju nog z vlaka.

6. Adamov vrh 

Adamov vrh oziroma Adam’s Peak ima sveti pomen za marsikatero religijo. V glavni sezoni tja poteka romanje, kar je veliko doživetje, tako za domačine kot za turiste. Romanje se začne en dan prej in traja ponoči, zjutraj pa se z vrha vzpetine opazuje sončni vzhod. Midva žal nisva prišla v pravi sezoni za to edinstveno izkušnjo, sva se pa vseeno povzpela, čeprav nisva prišla do vrha. Začelo se je nočiti, poleg tega pa je padal dež,  zato sva se obrnila. Do vrha vodi približno 6000 stopnic. Midva sva jih prehodila približno polovico, naslednji dan pa sva se komaj premikala.

7. Ella

Meni osebno se je na tem potovanju v spomin najbolj vtisnila Ella, verjetno zato, ker sem se tu počutila zelo domače. Je majhen in prijetem kraj, obdan s prostranimi čajnimi plantažami ter vzpetinami, kamor sva se tudi povzpela.

8. narodni park Udawalawe

Naslednje doživetje je bil safari v parku Udawalawe, kamor smo se odpravili z džipom. Toda še pred tem je sledila “smrtonosna” vožnja z avtobusom iz Elle v dolino. Takrat pa ni bilo dovolj, da sva se držala samo z dvema, ampak sva se morala z vsemi štirimi!

9. Tangalle in Mirissa

Za konec sva se nekaj dni sproščala na šrilanških plažah.

Na Šrilanki sva preživela prekrasnih 14 dni. Država mi bo v spominu ostala predvsem po divjih javnih prevozih, na katerih sva srečala zelo malo turistov, kar je vse skupaj naredilo še bolj pristno. Zanimivo mi je bilo, da so velikokrat, ko se je avtobus ustavil, gor prišli prodajalci ali zgolj ljudje, ki so kaj zapeli ali zaigrali, potniki pa so jim dali denar. Na avtobusih so pogosto tudi na veeeees glas predvajali njihove narodne, “modernejši” avtobusi pa so to podkrepili še z zelo posebnimi videospoti. Vozniki so drveli z vso silo, ostali pa se niso dali motiti, ne zaradi hitrosti, ne zaradi glasne glasbe.